Baza 20: muzej na prostem

Dostop do spomeniškega območja Baza 20 je mogoč vse leto, kompleks pa si lahko ogledate sami ali po dogovoru z vodiči Dolenjskega muzeja. Kontaktirate ga lahko na telefonskih številkah 041 315 165, 07 306 60 25 ali 07 37 31 111, na e-naslovu  baza.20@dolenjskimuzej.si  in si ogledate spletno stran na povezavi:  https://www.dolenjskimuzej.si/lokacije/kocevski-rog/ 

Baza 20 je bila najprej imenovana Točka 20 in je edini tovrstno zgrajen in ohranjen spomenik kakega odporniškega gibanja v Evropi. Zaradi izjemnih varnostnih in konspirativnih ukrepov med vojno nikoli ni bila odkrita, danes pa je skrbno zavarovana kot spomenik državnega pomena. 

Kompleks Baze 20 je sestavljalo 26 barak. Vloga in pomen baze sta danes predstavljena s stalno razstavo v baraki št. 16, v baraki št. 22 pa je s stalno razstavo prikazana vsa pestrost partizanske dejavnosti na Kočevskem Rogu. Raziskovanje skrivne Baze 20 radovednega obiskovalca popelje v osrčje Kočevskega roga. Pri tem spozna življenje takratnih prebivalcev Baze 20 in delovanje odporniškega gibanja v njegovem avtentičnem okolju. Na raziskovanje se lahko obiskovalci podajo sami ali pa s strokovnim vodstvom vodnika Dolenjskega muzeja. 

Prve skupine partizanov so se na Rogu pojavile že avgusta 1941, ko pa je naslednje leto na tem območju nastalo veliko osvobojeno ozemlje, je Rog postal središče odpora proti okupatorju. Že spomladi 1942 so tukaj, kasneje pa tudi v okolici, začele delovati prve partizanske delavnice. V njih so izdelovali in popravljali pravzaprav vse, kar je potrebovala vojska, marsikaj pa je bilo namenjeno tudi oskrbi civilnega prebivalstva. Pomenile so velik premik v kvaliteti oskrbe partizanskih enot, saj so prej te morale povsem same poskrbeti za orožje, obleko, obutev in vso drugo potrebno opremo. 

Po veliki italijanski ofenzivi poleti 1942, imenovani tudi roška ofenziva, se je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja umaknilo, vendar je že takrat odločilo, da naj bo Rog namenjen za partizanske bolnice, delavnice, šole, tiskarne in skladišča. Prve delavnice so začele delati na Podstenicah - najprej puškarna, nato pa še krojaška, mizarska in čevljarska delavnica. Med roško ofenzivo so bile požgane, stroji pa uničeni. Po kapitulaciji Italije so partizani za delavnice izkoristili mline in žage v Starih žagah ter zidanice v Novi Gori. Delovati so začele avtomehanična, usnjarska, čevljarska delavnica, zlasti pa radijska in puškarska, ki sta zasloveli z izdelavo radijske postaje Hajka in partopa. 

Spomladi 1943 se je vodstvo vrnilo na Rog, nov kompleks pa so poimenovali Baza 20. Tu so živeli in delali člani Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, Vrhovnega plenuma OF, Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, komisije za agitacijo in propagando, uredniki časopisov in člani Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije. Za njihovo varnost in oskrbo so skrbeli borci zaščitnega bataljona in drugo tehnično osebje.

Na Rogu pa so bile zgrajene še nekatere druge partizanske baze. Tik pod Kraguljim vrhom je bila Baza 21, v kateri je do kapitulacije Italije deloval glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. V bližini Cinka sta bili zgrajeni Baza 15 in Baza 15a z višjo partijsko in višjo skojevsko šolo. Pri vasi Rampoha je delovala Baza 80, v Srednji vasi pa Baza 80a. Takrat so z delovanjem začeli znanstveni instituti, denarni zavod, verska komisija, komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih sodelavcev, komisija za upravo razlaščene imovine, komisija za zaščito gozdov ter odseki za izgradnjo ljudske oblasti, notranje zadeve, prosveto, gospodarstvo, finance, obnovo, zdravstvo, socialno skrbstvo, prehrano, gozdarstvo, promet in sodstvo.

V bližini sta bili partizanski bolnišnici Jelendol in Zgornji Hrastnik, nekaj dlje pa bolnišnica Pugled. Na širšem območju Kočevskega roga je bilo sicer zgrajenih kar 24 partizanskih bolnišnic, ki seveda niso delovale vse hkrati, nekatere pa le kratek čas. Imele so skupno upravo, ki je bila najprej v Jelendolu, od konca leta 1943 pa v Komarni vasi. Začetki Slovenske centralne vojne partizanske bolnice pa segajo v leto 1942, ko je v gozdarski koči na Daleč hribu začela delovati prva bolnišnica. Prve barake za ranjence so bile nizke, s skupnimi ležišči, poznejše pa so bile svetle, z velikimi okni, lončenimi pečmi in vso drugo potrebno opremo. Kasneje so dogradili še barako za osebje, operacijsko barako, kuhinjo s skladiščem za hrano in skrit bunker za primer nevarnosti.

Od množice partizanskih objektov in naselij na Rogu so danes kot kulturni spomeniki državnega pomena ohranjene le še Baza 20 ter bolnici Jelendol in Zgornji Hrastnik. Ob finančni pomoči Ministrstva za kulturo danes z njimi upravlja Dolenjski muzej Novo mesto, ki skrbi za muzejsko prezentacijo in tekoče vzdrževanje, nadzor nad obnovitvenimi deli pa je poverjen Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Novega mesta. 

Vir: Dolenjski muzej Novo mesto